Preverjanje sluha z glasbenimi vilicami, šepetom/glasnim govorom, timpanometrom, avdiometrom, ...
Na tej strani vam predstavljamo nekatere preiskave sluha.
Glasbene vilice se uporabljajo za hitro kvalitativno preiskavo sluha. Omenili bomo dve preiskavi.
Namen je določiti vrsto naglušnosti oz. določiti mesto okvare. Gre za grobo oceno sluha.
Rinnejev preskus: primerjamo kostno prevajanje v primerjavi z zračnim na istem ušesu. Test je podoben Webrovemu, le da testiramo vsako uho posebej. Najprej vilice držimo ob bolnikovem ušesu, potem pa še vedno zveneče postavimo na mastoid. Bolnika vprašamo, kdaj ton bolje sliši:
- ton bolje sliši ob uhlju: test je pozitiven (zračno prevajanje je boljše od kostnega). Bodisi je sluh normalen ali pa je okvara senzorinevralna;
- ton bolje sliši na mastoidu: test je negativen (kostno prevajanje je boljše od zračnega), okvara je prevodna;
- tona ob uhlju sploh ne sliši, pač pa ga sliši na mastoidu: test je neskončno negativen. Gre za hudo prevodno ali hudo kombinirano naglušnost.
- ton sliši ob uhlju, na mastoidu pa ne: test je neskončno negativen.
Izvid:
| − | R | + | na desni je boljše kostno prevajanje, na levi pa zračno |
| − | R | − | kostno prevajanje je boljše na obeh ušesih |
| + | R | + | zračno prevajanje je boljše na obeh ušesih |
| R | ± | kostno prevajanje je na enem ušesu enako zračnemu |
Webrov preskus: z njim primerjamo kostno prevajanje obeh ušes. Bolniku postavimo držalo glasbenih vilic na sredino temena, nato ga vprašamo, na katero uho sliši zvok bolje:
- ton sliši na obe strani enako: sluh je v redu, ali pa sta enako okvarjeni obe ušesi
- na eno uho sliši ton bolje ali dlje: temu pravimo, da lateralizira na desno ali levo.
Izvid: pomagamo si z Webrovim pravilom:
- pri prevodni okvari bolnik lateralizira ton na okvarjeno uho, pri obojestranski pa na uho, ki je močneje okvarjeno (kostno prevajanje je boljše od zračnega)
- pri senzorinevralni okvari bolnik lateralizira na zdravo uho oz. na uho, ki je manj okvarjeno (zračno prevajanje je boljše od kostnega).
Hitra kvantitativna orientacijska preiskava, kjer se sluh ocenjuje s šepetom in glasnim govorom na razdalji 1 – 6 metrov od razdalje posameznega preiskovančevega ušesa. Med preiskavo je nepreiskovano uho maskirano. Preiskovanec ponavlja slišane številke, preiskovalec pa zabeleži na kateri razdalji od ušesa jih je še slišal in pravilno ponovil.
Namen preiskave je v grobem določiti, kolikšna je izguba sluha.
Izvedba: Preiskovanec sedi na stolu, obrnjen s preiskovanim ušesom proti preiskovalcu, od njega oddaljenim približno 6m. Ob bolniku stoji pomočnik, ki mu izključi drugo uho tako, da ga zamaši z vato in pritiska na tragus, hkrati pa bolniku zakriva oči, da ne vidi oddaljenosti preiskovalca ter da mu ne bere z ustnic.
Preiskavo se začne s šepetom. Izgovarja se dvomestne številke in se hkrati približuje preiskovancu, dokler nas ta ne sliši razločno in lahko ponavlja izgovorjene številke. Če jih ne sliši niti, kadar se besede izgovarja tik ob ušesu, se preiskava ponovi, le da se sedaj številke izgovarja glasno. Drugo uho je potrebno izločiti (maskirati) z Baranyevo ropotuljo.
Izvid preiskave se zapiše v naslednji obliki:
| D | L | |
| 2m | v | 6m |
| 4m | V | 6m |
Podamo metre oddaljenosti, v katerih preiskovanec sliši šepet ali govor. Z v označimo šepet, glasni govor pa z V. Če bolnik sliši številke le ob ušesu, označimo to z ac (ad concham). Kot normalni sluh označujemo, kadar bolnik sliši glasni govor na 6m, rahlo naglušnost kadar je ta razdalja 4m, hudo naglušnost pa z razdaljo manj kot 1m.
Stanje srednjega ušesa preverjamo s timpanometrijo, imenovano tudi impendansmetrijo. S to meritvijo preverimo gibanje bobniča ter kladivca in nakovalca ob negativnem, ničelnem in pozitivnem tlaku v sluhovodu. Prevodni sistem srednjega ušesa se ob zvoku najbolj premakne, če je tlak pred bobničem in za njim enak. Torej, če je tlak v bobnični votlini nič, se ob dovajanju zvoka veriga najbolj premakne (najboljše delovanje). Tako dobimo krivuljo A, z vrhom ob tlaku nič.
Rezultat timpanograma je običajno ena od krivulj (A, B ali C).
Če je v srednjem ušesu tekočina, tudi ob spremembi tlaka, gibanja prenosnega mehanizma ni – dobimo ravno krivuljo, torej krivuljo B. Če pa je tlak v srednjem ušesu negativen, pride do največjih premikov takrat, ko je tudi tlak v zunanjem sluhovodu negativen, tako je vrh največjega premika v vrednostih negativnega tlaka. Tako obliko krivulje imenujemo krivuljo C.
Timpanometer
Pražna tonska avdiometrija je najpogostejša subjektivna preiskovalna metoda za ugotavljanje stanja sluha.
Pražni tonski avdiogram je grafični prikaz slušnega praga pri posameznih frekvencah (na spodnji sliki je vrisan primer krivulj slušnih pragov za desno in levo uho, izmerjen po zračni prevodnosti – “AC”). Na kratko izvidu pražne tonske avdimetrije rečemo tudi avdiogram, ali le ADG.
Na obrazcu se lahko nahajajo tudi druge krivulje kot so na primer:
- slušni prag izmerjen po kostni prevodnosti “BC”,
- meja neugodja “UCL”,
- najudobnejša raven za poslušanje “MCL”,
- slušni prag izmerjen v prostem polju “FF”.
Avdiometer je naprava za ugotavljanje stanja in motenj sluha. Omogoča raziskave in meritvena področjih tonske pražne, nadpražne, govorne in objektivne avdiometrije. Najbolj pogosta meritev s tonskim avdiometrom je prav gotovo ugotavljanje slušnega praga. Slušni prag posameznega ušesa ugotavljamo s čistimi toni, katerih frekvence so razporejene v oktavnih ali poloktavnih presledkih v glavnem delu slišnega območja (125 – 8000 Hz). S spreminjanjem nivoja posameznega tona ugotovimo prag zaznave tako po zračni (AC – AirConduction), kakor tudi po kostni poti (BC – Bone Conduction). Izmerjene vrednosti vnesemo v obrazec, ki mu pravimo avdiogram.
Tonski avdiogram nam na grafičen način prikaže odvisnost občutljivosti ušesa od frekvence in s tem (če so vrednosti pozitivne) tudi velikost izgube sluha v primeru okvare sluha ali naglušnosti. Območje avdiograma se razteza od –10 dB HL (Hearing Level) do + 120 dB HL. Ravna črta pri 0 dB HL predstavlja slušni prag zdravega ušesa. Naravno frekvenčno odvisnost slušnega praga izravnamo namreč z določenimi popravki nivojev zvočnega tlaka pri posameznih frekvencah v samem avdiometru. Vrednosti teh popravkov za posamezne frekvence so podane v standardu ISO 389 mednarodne organizacije za standarde. V avdiogram lahko vnašamo tudi vrednosti za nivo neugodja (UCL – Umcomfortable Level) in drugo. Za vnašanje podatkov v avdiogram uporabljamo mednarodno dogovorjene znake.
Pri normalnem sluhu se krivulji kostnega in zračnega prevajanja praktično pokrivata in ležita v območju 0 – 20 dB.
Avdiometer
Tonska nadpražna avdiometrija
Uporabljamo jo za razlikovanje posameznih oblik zaznavne naglušnosti, torej ali gre za okvaro čutnic polža ali okvaro osrednjega živčevja. Pri tem ne ugotavljamo slušnega praga, ampak odziv ušesa na tonske stimulacije nad slušnim pragom v slušnem polju.
Govorna avdiometrija
Pri govorni avdiometriji namesto tonov uporabljamo govor, izvid preiskave pa imenujemo govorni avdiogram. Preiskujemo razumljivost skupine določenih besed ob postopnem jačanju intenzitete. Na ordinatno os nanašamo odstotek razumljivosti določenih besed, na absciso pa intenziteto (dB). Pri normalnem sluhu je slušna meja 20 dB. Pri prevodni naglušnosti je krivulja pomaknjena proti višjim jakostim (za popolno razumevanje so potrebne višje jakosti), pri senzorinevralni naglušnosti pa z naraščanjem jakosti razumljivost nekaj časa narašča, nato pa doseže plato, kjer tudi močnejši stimulus ne poveča razumljivosti.
Lahko določamo tudi dva parametra: SRT, prag prepoznavanja besed (speech recognition treshold), pri katerem določamo jakost govora, kjer bo razumevanje 50%, ter odstotek razumljenih besed pri 40 dB večji jakosti od SRT (SRS – speech recognition score).
Govorni test
Govorni test je skrajšana oblika govorne avdiometrije, kjer običajno ugotavljamo razumljivost besed le pri neki jakosti – npr. pri 65 dB.
Meritev zvočnega sevanja ušesa – merjenje otoakustičnih emisij (OAE) notranjega ušesa temelji na tem, da zunanje dlačnice zaradi svojega prilagajanja na zvočni dražljaj tvorijo zvok, ki ga z občutljivim mikrofonom lahko izmerimo. Ločimo več vrst merjenih emisij, in sicer spontane (SOAE – spontana otoakustična emisija) ter izzvane (TEOAE tranzitorna otoakustična emisija, DPOAE – distorzijski produkt otoakustičnih emisij). Spontanih otoakustičnih emisij se v praksi ne uporablja, ker nimajo uporabne vrednosti.
Otoakustična emisija je test, s katerim se ocenjuje stanje notranjega ušesa in polža. V času preizkusa je zvok usmerjen v uho, meri se zvok iz polža in s tem oceni, če polž funkcionira pravilno.
Preiskavo TEOAE ali DPOAE se izvede pri vseh novorojenčkih.
Auditory brain stem response (ABR) = Akustični potenciali možganskega debla (APMD).
S to preiskavo se vrednoti motnje sluha in bolezni osrednjega živčevja. Praviloma sledi poprejšnjemu pregledu pri specialistu. Pred preiskavo se na glavo in na ušesni mečici nalepi drobne ploščice – površinske elektrode. Nato se preiskovanec uleže na udobno posteljo v tihem in polmračnem prostoru, da se čim bolj sprosti. Na ušesa dobi slušalke, po katerih se predvaja hitra zaporedja pokov (angl. “Click” ali “ToneBurst”), ker se tako stimulira ušesni živec. Odzive živčevja na poke zapiše elektronska naprava, zapis pa pozneje oceni zdravnik. Preiskava je povsem neboleča in nenevarna. Traja približno pol ure.
Auditory Steady State Response – ASSR
Preiskava poteka na enak način, kot ABR.
Rezultat: Ocenjen pražni tonski avdiogram
VTG – vestibulogram in VNG – videonistagmografija sta preiskavi ravnotežja.
Vestibulogram (VTG) je diagnostična preiskava, s katero ugotavljamo vzroke motenj ravnotežja. Pri preiskavi ocenjujemo reakcije, ki jih izzovemo z draženjem enega ali drugega labirinta, tj. dela notranjega ušesa, ki je odgovoren za ravnotežje. Najpogosteje uporabljena metoda za vzdraženje ravnotežnega aparata je toplotno draženje.
V primeru, da je ena ali druga stran perifernega dela ravnotežnega organa okvarjena, pride do neuravnoteženosti, ki se izraža z objektivnimi in s subjektivnimi bolezenskimi znamenji.
S preiskavo bodo ugotovili, ali je vzrok vašim težavam okvara ravnotežnega živca oz. okvara dela notranjega ušesa, ki je odgovoren za vaše ravnotežje. Če je izvid normalen, pomeni, da del notranjega ušesa, ki je odgovoren za ravnotežje, in ravnotežni živec nista okvarjena. V primeru, da izvid VTG ni normalen, bodo za postavitev natančnejše diagnoze lahko potrebne dodatne preiskave.
VNG preiskave potekajo tako, da kameri opazujejo premike oči, medtem, ko se draži ravnotežni organ. Na voljo je kopica posebnih testov. Razultati podajo informacijo o stanju ravnotežnega organa za vsako uho posebej.
Na naših spletnih straneh najdete veliko informacij o:
sluhu, ponudbi slušnih aparatov, slušnih centrih AUDIO BM, postopkih za pridobitev slušnega aparata,
ter še mnogo zanimivega branja s področja sluha in slušnih pripomočkov.
AUDIO BM centri acustici
AUDIO BM - sinonimo di simpatia e di qualita` a prezzi ragionevoli. Invitiamo a leggere il contenuto sul nostro sito dove scoprirete molte cose interessanti. Per piu` informazioni non esitate a contattarci!
A Koper-Capodistria e Šempeter parliamo italiano.
Molti clienti confermano il nostro impegno nell'aiutarli a sentire di nuovo e a vivere.
In AUDIO BM svolgiamo il nostro lavoro professionalmente e con il cuore. Forniamo servizi eccellenti e ultimi modelli di apparecchi acustici per tutte le esigenze e per tutte le generazioni
RAPPRESENTIAMO MARCHI RICONOSCIUTI E VERIFICATI COME
DESIDERATE, CHE VI AIUTIAMO SUL CAMMINO DI UN'UDITO MIGLIORE? CONTATTACI!